Besedila (25)
-
Heidegger, problem govorice in Ionescova drama Plešasta pevka
Ionescova drama Plešasta pevka, t.i. »drama absurda«, postavlja v izhodišče dramski govor, ki je v svojem najglobljem pomenu odraz govorice kot prvine človekove tu-biti. Ionescova drama razkriva tragiko govorice v tisti razsežnosti, ko govorica izgubi svojo izvorno funkcijo, ki se imenuje nagovor biti, in postane samo še upovedovanje bivajočega - postane torej govorica absurda.
prikaži -
Semantika svetnosti sveta
Ontološki pojem svetnost sveta predstavlja v filozofiji Martina Heideggerja eksistencialno določitev tu-biti. Semantika svetnosti sveta se nanaša na ubeseditev okolnega sveta, ki določa način tu-biti v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let, ter na ubeseditev tesnobe, vodilnega modusa počutja.
prikaži -
„Horizont pričakovanja“ v pripovedni prozi Florjana Lipuša (Florjan Lipuš, Zmote dijaka Tjaža, Poizvedovanje za imenom)
„Horizont pričakovanja“ je povezan z bralčevim razumevanjem časa in zgodovine ter z odzivom na dogajanje v človeški skupnosti. Glede na te vidike recepcije bo iz refleksij eksistence v Lipuševih literarnih delih Zmote dijaka Tjaža in Poizvedovanje za imenom mogoče spoznati bivanjsko resnico ter pisateljevo neustavljivo iskanje imena za etično podobo sveta.
prikaži -
Idioglosija kot stilni element (Milan Dekleva, MomlogmoM)
V družbenostnem jezikoslovju in literarni vedi idioglosija ni bila posebej izpostavljena, vendar velja opozoriti na njeno vlogo znotraj določene socialne skupnosti, poiskati vzroke za pojav in analizirati specifičnost besedišča. V umetnostnem besedilu pa je idioglosija odraz umetnikovega razmerja do sveta, v katerem besede izgubljajo svoje poetskomitično domovanje in izginjajo v racionalnosti jezika najrazličnejših družbenih dejavnikov.
prikaži -
Poetična funkcija reminiscenc (Gregor Strniša, Brat Henrik)
Reminiscence predstavljajo v Strniševi dramatiki poseben dramaturškostilni element. Dramatik jih vpleta v dramsko dogajanje kot "spomin duše" in tako ustvarja posebno relacijo med bivanjem in nebivanjem v prostoru, kjer se gibljejo dramski junaki. Razmišljanje želi opozoriti na poetično funkcijo reminiscenc, ki so povezane s človekovim "pesniškim domovanjem" in s smrtjo kot ponovno vrnitvijo v otroštvo.
prikaži -
Kosovelovi Integrali in filozofska misel F. Nietzscheja
Kosovelova zbirka Integrali se s svojimi miselnimi izhodišči navezuje na filozofsko misel F. Nietzscheja. Nietzschejeva zahteva po Čezčloveku, ki bo oblikoval novo podobo Evrope, je zaživela tudi v integralni poeziji S. Kosovela. Integral, ki pomeni v matematiki nekaj kvalitetno novega, novo funkcijo, ki jo dobimo s pomočjo nizanja neskončno majhnih spremenljivk, dobi v Kosovelovi poeziji prav te razsežnosti: vrsta pozitivnih sprememb lahko privede do nove etične podobe Evrope. Novo podobo Evrope pa je v Kosovelovi poeziji mogoče zaznati tudi s tistimi spremembami starih vrednot, ki jih navaja F. Nietzsche v svojih delih: Onstran dobrega in zlega, Rojstvo tragedije, Tako je govoril Zaratustra. Rešitev Evrope pa je zaupana dejavnemu nihilistu, Čezčloveku.
prikaži -
Problem katarze v Strniševi drami Brat Henrik
Strniševa drama Brat Henrik, ki jo uvrščamo v sklop sodobne dramatike, prinaša skupaj z dramami Daneta Zajca, Dominika Smoleta, Petra Božiča, Vitomila Zupana, Vena Tauferja idr. novo razumevanje katarze, ki jo dramatiki že v 60. letih izvajajo iz fenomenološke misli in sicer kot prečiščenje, ki se mora dogoditi v ontološki diferenci kot razliki med bitjo in bivanjem. Vprašanje katarze postane kompleksno vprašanje bivajočega v njegovi tubiti, kar pomeni, da mora zajeti celovitost sveta, življenja in smrti.
prikaži -
»Ko so odšli, so odnesli naravo...« (Samuel Beckett, Neimenljivi) (Problematika odsotne narave v delih S. Becketta)
Beckettovi drami Čakajoč Godota in Konec igre izpostavljata enega izmed osrednjih problemov Beckettove dramatike: odsotnost narave. Narava je v Beckettovih delih razumljena kot harmonična povezanost kozmičnega Četverja, ki zajema človeka-smrtnika, bogove, zemljo in nebo. Porušenost Četverja, ki ga je prinesla metafizika kot platonizem, je tragična izkušnja odsotnosti narave in reči. V to tragiko so ujeti junaki Beckettovih dram, ki ne morejo več vzpostaviti intencionalnega razmerja z rečmi, ki so bile smrtniku poklonjene kot dar.
prikaži -
Prostor in čas nove etike (Florjan Lipuš, Boštjanov let, Dane Zajc, Grmače)
Roman Florjana Lipuša Boštjanov let in drama Daneta Zajca Grmače odpirata vprašanje o prostoru in času nove etike. Prostor in čas sta temeljna nosilca dogajanja in ju povezuje mnogo skupnih potez, saj ju je oblikovala Ideja in njen strog racionalizem. Lipuševi in Zajčevi junaki so tragične žrtve prostora in časa v njunem razponu iz preteklosti v sedanjost. Hladni racionalnosti se sicer upirajo, vendar je njihova akcija različna. Zajčev dramski junak Jur se odloči za samotno smrt potem, ko je zaman poskušal racionalni bivanjski prostor spremeniti v prostor sočutja. Lipušev junak Boštjan pa v simbolnem preletu določi nove meje bivanjskega prostora, domovanja živih in mrtvih, povezanih v sočutju.
prikaži -
Lov kot kreacija bivanjskega prostora (Andrej Lutman, Lov)
Lutmanov roman Lov razkriva tragično resnico sveta, ki so ga »bogovi zapustili«. Po pozabi mitičnosti je postal bivanjski prostor kreacija racionalnosti zgodovinskega subjekta, odtujen prostor potrganih kozmičnih vezi, ki zanesljivo drsi v kataklizmo. Zgodovinski subjekt, ki ga Lutman imenuje »lovec«, si je s svojim nasilnim posegom v kozmični red sam določil usodo, saj vodi njegov lov v avtodestrukcijo, ko se vloga lovca združi z vlogo žrtve v strašni resnici omofagije.
prikaži -
Prometejeva krivda in nemoč (Borivoj Wudler, Aretacija)
Letos mineva petindvajset let od smrti pripovednika in dramatika Borivoja Wudlerja. Esej Prometejeva krivda in nemoč želi predstaviti samo del pisateljeve tragične življenjske izkušnje.
prikaži -
Inertnost in akcija (Razmišljanje o dveh dramah Dominika Smoleta)
Drami Pot v Koromandijo in Koromandije ni? odpirata temeljni problem Smoletove dramatike, problem ontološke diference kot razlike med bitjo in bivanjem. Dramski junak Tone, ki povezuje dogajanje v obeh dramah, je iskalec biti, iskalec Koromandije, ki se odloči za akcijo potem, ko se je odrekel inertnosti bivanjskega prostora. Njegova akcija se je sicer tragično končala, pa je vendar prinesla spremembo v racionalno urejen bivanjski prostor. Zaradi Tonetove akcije se za hip zatresejo temelji bivajočega, za hip stopi bit v prisotnost in potrdi svoj obstoj. Fenomenološka interpretacija Smoletovih dramskih besedil razkriva vprašanje biti v njeni tragični odsotnosti.
prikaži -
Ubeseditev intencionalnega objekta v romanu Florjana Lipuša Boštjanov let
Ubeseditev intencionalnega objekta opozarja na poetičnost Lipuševega besedila kot na posebno stilno funkcijo v romanu Boštjanov let. Intencionalni objekti: voda, hiša in škopnik so objekti iz pisateljevega življenjskega sveta. Ker določajo način njegove eksistence, zavzema Lipuš do njih posebno relacijo na ravni poetičnosti. Pisatelj namreč ni zunanji opazovalec, ampak je v intencionalne objekte sovključen z načinom svojega bivanja v svetu, ki ga določajo eksistenciali: radost skrb in groza.
prikaži -
Transdisciplinarnost in literarno delo
Razmišljanje želi izpostaviti problem transdisciplinarnosti in njene povezave z literarnim delom. Pri tem se želi opreti na delo kvantnega fizika Basaraba Nicolescuja Manifesto of Transdisciplinarity (2000), kjer je podano izhodišče za totalno preobrazbo bivanja na pragu 3. tisočletja. Prav tako pa želimo upoštevati dve deli Martina Heideggerja: Pesniško domuje človek in Doba podobe sveta. Obe deli namreč določata bivanje človeka po etičnih načelih, kot jih navaja Nicolescu. S temi spoznanji pa se razmišljanje vrača k literarnim delom, saj že želi osrediniti predvsem na tri besedila slovenske sodobne književnosti: na povest Tantadruj Cirila Kosmača, na zbirko kratke proze Uslišani spomin Rudija Šeliga in na roman Boštjanov let Florjana Lipuša. Iz obsežnosti problematike bo izpostavljeno predvsem vprašanje transdisciplinarne etike in njene nujnosti v skladu z načeli Manifesta. Posebna pozornost pa bo namenjena problemu norosti in smrti, ki ju Nicolescu postavlja v središče svojega diskurza.
prikaži -
Problem transhumanizma v pripovedni prozi Milana Dekleve
Prebudili smo se s pogledom na Zgodovino. Strašen pejsaž,
ki osvobaja demonizem junakov, idolov, malikov…Ko človek izginja,
prihaja do izraza njegovo veličastje.V razsvetljenju, najčistejši odvisnosti,
ugasne čas.S prekopavanjem jezika ne bomo ustvarili pesmi.
Pesem je nadzorovana tišina.Otroci, spomin na naše poreklo.
(Milan Dekleva, Preseženi človek)Razmišljanje želi opozoriti na nekatere vidike transhumanizma v zbirki kratke proze Reševalec ptic, Milana Dekleve. Ob vstopu v pisateljev miselni svet je mogoče ugotoviti, da se dogaja odločilen in načrten odmik od mišljenja zahodne metafizike kot platonizma. Zato si je potrebno zastaviti vprašanje o Deklevovi miselni usmerjenosti, ki zavestno ukinja temelje metafizike in se odpira vzhodni filozofiji – zenistični etiki in estetiki. V zbirki Reševalec ptic je namreč poudarjena nujnost novega humanizma, ki ga človeštvu 3. tisočletja lahko prinese samo „veter zeničnik“. S to tezo je pisatelj odprl problematiko humanizma kot metafizične kategorije v nasprotju s transhumanizmom – edinim pravim načinom življenja v miselnosti zenbudizma. Za analizo razmerja med humanizmom in transhumanizmom bodo služila tri besedila iz Deklevove zbirke, in sicer: Reševalec ptic, Orientalski lotos ter MomlogolmomM. Besedila so izbrana glede na intenziteto avtorjeve zahteve po novi etični orientaciji. Vsako od besedil vsebuje v svojem izhodišču eno izmed temeljnih zahtev transhumanizma, ki pa je morda najbolj izostrena, in sega v dramatične razsežnosti, prav v zadnji pripovedi, kjer se pisateljeva zahteva po novi etični podobi človeštva drastično dotaknje vprašanja jezika: njegove funkcije v procesu sporazumevanja, ujetosti v normo, predvsem pa njegovega prestopa v idiolekt. Pri problematiki transhumanizma kot imperativa 3. tisočletja se želimo osrediniti predvsem na nekatera temeljna izhodišča mislecev zena, prav tako pa želimo upoštevati tudi eksplikacijo kvantnega fizika Basaraba Nicolescuja Manifesto of Transdisciplinarity, kjer so podana temeljna izhodišča transhumanizma kot nujne oblike bivanja v novem tisočletju.
prikaži -
Problem hierofanije v delu Rudija Šeliga Uslišani spomin (Gallusova hči)
Problem hierofanije kot svete združitve med zemljo in kozmosom je pogosto zastopan v Šeligovem opusu, še posebej izrazito pa je predstavljen v noveli Gallusova hči iz zbirke kratke proze Uslišani spomin. Prisotnost hierofanije ima v Šeligovi noveli širši pomen. Pisatelj želi predvsem opozoriti na pozabljeno emocijo v sodobnem času strogega racionalizma, v katerem je porušena vsemogočnost narave zaradi nasilnega poseganja v večni red kozmosa. Hierofanija kot sveta združitev mogočnih sil narave išče tudi v sodobnem času svoje občudovalce, nove Dionize, ki bodo v hladni racionalizem prinesli novo etiko - etiko sočutja.
prikaži -
Performans pisave
Sintagma performans pisave se nanaša na razmerje med zapisanim in govorjenim besedilom postdramskega gledališča. Razmišljanje želi predstaviti predvsem semantično in sintaktično funkcijo zapisa z ozirom na pojem performansa kot dogodka različnih emocionalnih vibracij. V interpretacijo sta vključeni dve drami: Kot kaplja dežja v usta molka Irene Tomažin ter Obličje iz peska Ivana Peternelja. Diskurz izpostavlja tudi problematiko miselne transformacije, izražene v mnogopomenski simbolni govorici. Posebna pozornost pa je namenjena fenomenu molka, ubeseditvi reminiscenc ter stilni funkciji performativnih izrekov.
prikaži -
Aktualizacija lex moralis Primoža Trubarja (Drago Jančar, Vsi tirani inu mameluki so hud konec vzeli ali Lex moralis Primoža Trubarja, Klementov padec)
Razmišljanje želi opozoriti na aktualnost Trubarjevih etičnih načel, kot so predstavljena v dveh dramah Draga Jančarja: Vsi tirani in mameluki so hud konec vzeli ali Lex moralis Primoža Trubarja in Klementov padec. Oba junaka sta delovala v usodnih zgodovinskih situacijah kot sta bili reformacija in prva svetovna vojna. Enakost izhodišč med dvema etičnima reformatorjema je Drago Jančar uporabil kot imperativ za novo etično podobo 3. tisočletja. Tudi človeka novega tisočletja bi morali voditi lex moralis, „zakoni srca“, da bi bivanjski prostor lahko postal prostor sobivanja, katerega temelji bodo bratstvo, mir in resnica.
prikaži -
Koan kot literarni žanr
Razmišljanje želi predstaviti koan kot literarni žanr v pesniški zbirki Milana Dekleve Preseženi človek. Koan, izrek zenbudizma, je besedilo paradoksalnosti in velike jezikovne ekonomičnosti. Njegov glavni namen je bil preizkus razsvetljenja, do katerega je moral priti vsak učenec zena. Preizkus je potekal v obliki dialoga med mojstrom in učencem v jezikovno strnjeni obliki paradoksa. Deklevovi koani dokazujejo pesnikovo pripadnost miselnosti zena, saj skušajo s pomočjo paradoksa razjasniti temeljna vprašanja bivanja, ki so tuja zahodni metafiziki: vprašanje praznine, tišine, razsvetljenja in identitete vsega bivajočega. Deklevovi koani vsebujejo temeljno problematiko slovenske sodobne književnosti: konec subjekta in metafizičnega dualizma, problem jezika kot izvorne emocije in vprašanje nove etike sočutja do vseh čutečih bitij. Razmišljanje želi osvetliti tudi Kosovelove integrale z vidika koanskega paradoksa, ustavi pa se tudi pri francoskem modernistu Reneju Charu; njegovi poeziji izrekov se je Dekleva posvetil z vso pozornostjo.
prikaži -
Interdisciplinarnost in šolska praksa
Razmišljanje želi opozoriti na vprašanje interdisciplinarnosti v izobraževalnem procesu, konkretno pri pouku književnosti. O tej problematiki so spregovorili mnogi strokovnjaki s področja didaktike, ki so si edini v prepričanju, da interdisciplinarnost spodbuja motivacijo, predvsem pa ni več usmerjena v pomnjenje dejstev, ampak predstavlja temelj funkcionalnemu znanju. V šolski praksi se odpira nujnost interdisciplinarnosti še posebej pri pouku književnosti in sicer pri interpretaciji literarnih besedil. Pričujoče razmišljanje želi nakazati možnosti medpredmetne povezave pri osrednjem besedilu sodobne književnosti – pri Beckettovi drami Čakajoč Godota. V ospredje je tako postavljeno konkretno literarno besedilo, potek interpretacije, odzivi in spoznanja učencev ter njihove lastne pobude za povezavo literarnega besedila z drugimi znanstvenimi disciplinami, posebej s filozofijo. Razmišljanje opozarja tudi na problematiko literarnozgodovinske periodizacije, ki v procesu interdisciplinarnosti izgublja svojo vrednost kanona in postaja le časovna orientacija.
prikaži -
Dialektizmi v funkciji temporalnosti (Florjan Lipuš, Prošnji dan)
Razmišljanje želi opozoriti na problematiko rabe dialektizmov kot posebne stilne funkcije v prozi Florjana Lipuša. V analizo je vključen roman Prošnji dan (1987), v katerem se odraža funkcija dialektizmov, izbranih glede na prisotnost oz. odsotnost mitskega časa. Dialektizmi opravljajo posebno temporalno vlogo, saj začrtujejo mejo med nasilno odstranjenim mitskim časom in med časom prisotne metafizične Ideje. Analiza zajema dialektizme, ki opredeljujejo prostor dogajanja, predstavijo destrukcijo narave in ubesedijo tragiko kataklizme, ki je posledica porušene harmonije med človekom in kozmosom. Pozornost pa je v razmišljanju namenjena tudi Lipuševemu preoblikovanju dialektizmov v idiolektizme.
prikaži